1. Sporočilo Marijinega vnebovzetja je zelo preprosto in vsakdanje, ker odgovarja na globoko in temeljno hrepenenje vsakega človeka in je zato tudi vsakemu človeku blizu: vsakdo namreč nosi v sebi hrepenenje po uspešnem izidu in srečnem koncu svojih vsakdanjih načrtov in opravkov, pa tudi hrepenenje po uspešnem izidu in srečnem koncu svojega življenja, hrepenenje po poveličanju in večnem življenju. In resnica o Marijinem vnebovzetju krepi in utrjuje v nas oboje: najprej hrepenenje po uspešnem izidu in srečnem koncu naše življenjske poti, s tem pa seveda tudi prepričanje na uspešen izid in srečen konec naših vsakdanjih načrtov in opravkov. Vsebina današnje slovesnosti nas ne trga in ne odvrača od tega sveta, pač pa doliva gorivo za delo, s katerim si nabiramo zasluge za presežno in za večno.

2. Presežno in večno: Človekov čar je v razpetosti, ki jo zmore ustvariti in nositi v sebi. Tri vrste ljudi pa so, pravijo judovski učitelji, katerih življenje je komaj še življenje: to so preobčutljivi in jezljivi ter črnogledi! Nasproti tem trem pa je mogoče postaviti druge tri vrste ljudi: to so zmerni in krotki in veseli.

Zmerni namesto preobčutljivi: Piše prerok Izaija: ‘V mirovanju in zaupanju je vaša moč!’ (Iz 30,15). ‘Temperantia voluptatibus imperat – zmernost zapoveduje poželenjem’ (KKC). Psalmist: ‘Zaman vam je vstajati pred svitom, sedeti pozno v noč pri delu, jesti kruh trdega truda, saj ga svojim ljubljencem daje v spanju’ (Ps 127,2). Pridigar: ‘Ne bodi preveč pravičen in ne kaži se čez mero modrega: zakaj bi se ugonabljal? Ne bodi preveč krivičen in ne bodi tepec: zakaj bi umrl pred svojim časom?’ (Prd 7,16-17). Potolaži se in ne jemlji resno reči, ki niso resne!

Krotki namesto jezljivi:        Prelepo je navodilo, ki ga Peter, apostol ključev nebeškega kraljestva, daje svetim ženam in ga kot udje Cerkve, Kristusove neveste, z lahkoto obračamo tudi nase: ‘Bodite skriti človek srca v neuničljivem okrasju krotkega in mirnega duha, to je dragoceno pred Bogom’ (1 Pt 3,4). Tudi apostol narodov ne zamuja priložnosti, da bi se ne izkazal kot krotek in do konca potrpežljiv oznanjevalec. Na posebno prisrčen način pa njegova krotkost prihaja na dan v pismu Filemonu: ‘Mogel bi ti ukazovati – pa te raje iz ljubezni prosim, tak, kakršen sem, stari Pavel, zdaj še ujetnik Jezusa Kristusa’ (Flm 9). ‘Nazaj ti ga pošiljam, ti pa ga sprejmi kakor moje srce’ (Flm 12). ‘Če pa ti je storil kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, to meni vračunaj. Jaz, Pavel, pišem lastnoročno: Jaz bom povrnil, da ti ne rečem, da si mi celo sam sebe dolžan’ (Flm 18-19). ‘Blagor krotkim, kajti deželo bodo posedli’ (Mt 5,5).

Veseli in svetli namesto črnogledi:            V Mojzesovi pesmi pravi Gospod: ‘Jaz življenje jemljem in ga dajem, zadajam rane in jih ozdravljam, in nihče ne more rešiti iz moje roke’ (5 Mz 32,39). Podobno je mogoče reči tudi o veselju: tudi veselje jemlje in daje Gospod. Svetopisemski Pridigar piše tako: ‘Človeku, ki ugaja Gospodu, on daje modrost in spoznanje in veselje, grešniku pa daje muko, da zbira in kopiči, da zapusti tistemu, ki ugaja Gospodu …’ (Prd 2,26). Najlepši primer te resnice pa je Devica Marija in njena hvalnica Gospodu: ‘Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle, glej, odslej me bodo namreč blagrovali vsi rodovi!’ (Lk 1,47-48). Brezkončen vir Marijinega veselja je Gospod.

3. Sveti oče Frančišek o preseganju samega sebe: ‘Danes, ko so mreže in sredstva človeške komunikacije dosegli neverjetne razvoje, čutimo izziv, da bi odkrili in posredovali »mistiko«, ki je v tem, da živimo skupaj, da se pomešamo med druge, se med seboj srečujemo, se držimo za roke, se opiramo drug na drugega, da smo deležni te nekoliko zmedene množice, ki se more spremeniti v pravo izkušnjo bratstva, v solidarno karavano, v sveto romanje’ (Veselje evangelija, 87).

 

msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof