Božični čas je po vsem svetu znan tudi kot čas številnih luči in svetilk, ki osvetljujejo ulice in ceste in poti, mestne in podeželske zgradbe in domove, v katerih krasijo adventne venčke in božična drevesca. Še bolj kot po zunanjih lučeh in svetilkah pa je božični čas znan po svetlobi in svetlosti, ki napolnjuje našega duha in našega notranjega človeka, kakor pravi tudi naš Župančič: ‘Naša zadnja luč je duh: vse je mračno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva.’ In Novorojeni Mesija nam prinaša prav to trojno notranjo luč: luč vere in luč upanja ter luč ljubezni. Luč vere za preteklost, luč upanja za prihodnost, luč ljubezni za sedanjost.

Na prvem mestu luč za preteklost: Luč vere nam sveti v preteklost in nam osvetljuje doživetja in izkušnje naših prednikov, naših bližnjih in daljnih dedov in pradedov, njihove medsebojne zgodbe, pa tudi njihove stike s presežnostjo in njihova srečanja z nebeškim in božanskim svetom. Med takšna doživetja spada tudi resnica o Mesijevem učlovečenju in njegovem rojstvu v Betlehemu, o katerem piše prerok Izaija: ‘Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč. Nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba’ (Iz 9,1). 

Na drugem mestu luč za prihodnost: Luč upanja nam sveti v prihodnost in osvetljuje obljube in napovedi, ki izhajajo iz vere in so predmet naših upov in pričakovanj. O betlehemskem Prvorojencu je napovedal Izaija: ‘Premalo je, da si moj služabnik, da povzdigneš Jakobove rodove in nazaj privedeš Izraelove rešence. Zato sem te postavil za luč poganskim narodom, da boš moja rešitev do konca zemlje’ (Iz 49,6). Podobno prerok Jeremija: ‘Dobro vem, kakšne načrte imam z vami, govori Gospod: Načrte rešitve in ne pogube, da vam dam upanja polno prihodnost’ (Jer 29,11). 

Na tretjem mestu luč za sedanjost: Luč ljubezni nam po Novorojenem osvetljuje našo pot, ko pravi: ‘Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, ampak bo imel luč življenja’ (Jn 8,12). In nam osvetljuje naš sedanji čas in naša vsakdanja opravila in dolžnosti, kakor nam veliki Galilejec naroča tudi v govoru na gori: ‘Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih’ (Mt 5,16). Zato nas spodbuja tudi apostol: ‘Nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Kakor otroci luči hodite – sad luči je namreč v vsakršni dobroti in pravičnosti in resnici’ (Ef 5,8-9).

Vsem iskreno voščim, naj betlehemska luč doseže vsa naša mesta in naselja, vse naše domove in družine, zlasti pa vsa naša utripajoča in čuteča srca, naj jih napolni s snopovjem svojih žarkov, da bo naš duhovni človek pogumno in veselo obračal svoj pogled v bližnjo in daljno prihodnost. Želim blagoslovljeno in veselo slavje rojstva Gospodovega, njegova svetloba naj vas obsije kakor betlehemske pastirje (Lk 2,9). 

Voščim vsem vam tu navzočim in vsem vašim domačim. Bratoma Parohu Tomotu in parohu Dejanu in vsem bratom pravoslavnim, ki bodo rojstvo Gospodovo slavili 7 januarja, vsem bratom evangeličanom, ki slavijo božič skupaj z nami. Pozdravljam naše mlajše brate muslimane, ki mesec dni pred božičem slavijo rojstvo preroka Mohameda. Z veseljem se spominjamo tudi vseh naših starejših bratov judov, ki v začetku decembra proslavljajo slavje luči, in o katerih piše apostol: ‘Oni so Izraelci, njim pripadajo posinovljenje in slava in zaveze in zakonodaja in bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in od njih je po telesu Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke. Amen.’ (Rim 9,4-5). Mesija nam je rojen, pridite, molimo! – 

Carissimi fedeli, fratelli e sorelle. A tutti auguro che la luce di Betlemme raggiunga tutte le nostre città e campagne, tutte le nostre case e famiglie, e soprattutto tutti i nostri cuori affettuosi e pulsanti per riempirli con i fasci della sua luce, perché il nostro uomo interno indirizzi il suo sguardo coraggioso e lieto tanto verso il futuro prossimo quanto verso il futuro più remoto. Auguro tante belle e piacevoli esperienze del Natale davanti ai presepi del nostro Signore Neonato. Messia ci é nato, venite, adoriamo!

 

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof