Amen. Pridi, Gospod Jezus!
(Raz 22,20)

Dragi bratje redovniki in sestre redovnice, prisrčno pozdravljeni vsi pri naših bratih frančiškanih v svetišču Svete Ane v Kopru na dan Gospodovega darovanja v templju in na dan posvečenega življenja. Tudi letos nihče izmed nas pred oltar ne prihaja praznih rok, ampak vsak prinaša polno košaro svojih duhovnih pridelkov preteklega leta in zvrhano mero prošenj in načrtov za prihodnje leto. Oboje polagamo na oltar in prosimo Gospoda, naj sprejme našo daritev in naj usliši našo prošnjo.

Svojo zahvalo za delo, ki ste ga v preteklem letu opravili v naši škofiji, in svoje voščilo za delo, ki ga načrtujete v prihodnjem letu, želim izraziti najprej z mislijo svetega očeta Frančiška iz njegove knjige Moč poklicanosti, nato pa tudi z mislijo iz pisem svetega Hieronima, ki se ga letos spominjamo ob 1600-letnici njegovega odhoda v večno domovino. Tako sveti Hieronim kakor sveti oče Frančišek, oba sta velika poznavalca in učitelja in nadvse skrbna gojitelja duhovnega življenja. 

Ad limina smo se v pogovoru s svetim očetom zadržali tudi pri današnji mladini in vprašanjih, ki se tičejo sodobnih mladih. Sveti oče se je takoj odzval na naše vprašanje in svoj odgovor zastavil z mislijo, ki je navedena tudi v knjigi Moč poklicanosti, kjer piše: Ob različnih priložnostih sem večkrat povedal, kako me je strah, da mladi rastejo brez korenin. Italijani govorijo o mladih, ki so ‘rojeni kot tekoči’, Slovenci imamo prevod ‘tekoča generacija,’ Nemci pa, najbolj temeljito, pišejo o ‘izkoreninjenih.’ 

Z mislijo na bližajočo se sinodo o mladih je sveti oče takoj navedel preroka Joela, ki pravi: ‘Prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja’ (Jl 3,1). V hipu sem pomislil, da sta v prerokbi vlogi zamenjani: običajno ‘vidijo’ boljše starejši, mladi pa pogosteje ‘sanjajo sanje,’ prerok pa njihove vloge zamenjuje tako, da ‘sanjajo’ starčki, ‘vidijo’ pa mladeniči. Oboje pa je sad Duha, ki veje, kjer hoče in vsakemu dodaja, kjer je večja potreba. 

In sveti oče nadaljuje: Zgodovina, ki jo živijo starejši, je korenina, ki omogoča drevesu, da vzcveti. Mislim, da posvečeno življenje danes potrebuje prav to. Sodobna kultura mora ponovno vzpostaviti stik s koreninami. Živimo v družbi, ki je preveč ‘tekoča’ ali preveč ‘izkoreninjena,’ zato mlajši rodovi nimajo stika s koreninami. Podobno je cvetica sredi puščave, mimo katere je nekoč šla karavana ljudi, odgovorila malemu princu:’Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto!’ 

Danes je pogosto slišati, da izgubljajo korenine ne samo mladi, ampak tudi starejši. Evropa izgublja svoje korenine, evropski narodi izgubljajo svoje korenine, evropska kultura izgublja svoje korenine. Kaj pa evropski kristjani in evropska Cerkev? Evropske škofije in župnije? Tudi evropski samostani in redovi? Tudi Cerkev v celoti je, bolj kot si običajno priznamo, odvisna od naravne moči svojih otrok in družin in rodov in narodov! Naravna oslabelost nas podzavestno navdaja s strahom pred prihodnostjo.

Cerkev seveda nikakor ni prvič na takšni prelomnici. O tem pričajo tudi številna mesta v pismih Svetega Hieronima, ki se ga letos spominjamo ob 1600-letnici njegovega odhoda v večno domovino. Tudi v njegovem času so v ‘sveto’ Rimsko cesarstvo, kakor v današnjem času v ‘sveto’ Evropo, z vzhoda vdirala ljudstva, ki jih je Gospod pošiljal kakor Asirce nad izvoljeno ljudstvo Izraela (Iz 10,5-19). 

Tako piše sveti Hieronim: ‘Čutimo, da se Bog že dolgo srdi, pa ga ne potolažimo. Naši grehi dajejo barbarom moč … Nesrečni mi, ki smo Boga tako razsrdili, da se po besnosti barbarov nad nami znaša! Ezekija se je spokoril in angel je v eni noči pokončal sto pet in osemdeset tisoč Asircev. Jozafat je pel Gospodu slavo in Gospod je zmagal zanj, ki ga je hvalil (2 Krn 20,21-22). Mojzes se je bojeval z Amalečani ne z mečem, ampak z molitvijo’ (Pismo 60,17) … 

Niti sveti Hieronim niti njegovi sodobniki, kakor nam je vsem dobro znano, teka zgodovine niso preusmerili in še manj zaustavili: Cerkev je v svoje vrste sprejela nove narode in jezike, kakor piše apostol v knjigi Razodetja: ‘Zatem sem videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah’ (Raz 7,9). Dragi bratje in sestre, vzemimo si za geslo napis na velikonočni sveči: Kristus včeraj in danes, začetek in konec, alfa in omega, njegovi so časi in vekovi, njemu slava in oblast vekomaj. Amen.

 

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof