Letošnji Božič stoji na koncu koledarskega in na začetku cerkvenega leta, v katerem se spominjamo velikega cerkvenega učitelja in našega rojaka Svetega Hieronima ob 1600-letnici njegovega odhoda v večno domovino. Znan je zlasti po svojih prevodih in razlagah svetih besedil, v enem izmed njegovih pisem pa imamo ohranjen tudi gotovo najstarejši opis jaslic, kakršne poznamo še danes, in sicer v njegovem nagrobnem govoru v čast sveti ženi Pavli, kjer med drugim piše: 

‘Od Rahelinega groba je (Pavla) šla v Betlehem in stopila v Zveličarjevo votlino, ko je bila ogledala sveto prenočišče Device in hlev, v katerem je vol spoznal svojega gospodarja in osel jasli svojega gospoda (Iz 1,3) … Vpričo mene je prisegla, da je z očmi vere videla Dete v plenice povito v jaslih vekajoče, svete tri kralje, ki so molili Boga, svetlo zvezdo nad njimi, deviško mater, skrbnega rednika, pastirje, ki so ponoči prišli gledat Besedo, ki je meso postala … pomorjene dečke, besnečega Heroda, Jožefa in Marijo na begu v Egipt. Od veselja se solzeč je vzkliknila: Pozdravljen, Betlehem, hiša kruha, kjer je bil rojen kruh, ki je prišel iz nebes!’ (Pismo 108,10). Navedeno pismo je sveti Hieronim napisal poleti ali jeseni leta 404, sveti Frančišek Asiški pa je bil prvi, ki je postavil jaslice, kakršne poznamo še danes: v mestu Greccio, leta 1223. 

Letos pa nam je še posebej dragocen opis jaslic, ki nam ga je na prvo adventno nedeljo pripravil sveti oče Frančišek. V sedmih odlomkih svojega apostolskega pisma ‘Čudovito znamenje’ nam orisuje glavne sestavine jaslic in med temi je na prvem mestu zvezdnato nebo: veličastno betlehemsko zvezdnato nebo, toplina in bližina betlehemskega zvezdnatega neba. Betlehem, kakor tudi Jeruzalem in mnoga druga mesta Obljubljene dežele, namreč ležijo na slemenu in zvezde se z zenita proti vzhodu in zahodu spuščajo globoko navzdol, tako da jih pobožni romar opazuje naravnost pred seboj ali celo nekoliko navzdol. Pokrajini jih približuje tudi čisto ozračje in pobožna roka bi se kar stegnila, da bi se dotaknila katerega izmed migetajočih predstavnikov nebesne vojske … 

Bratje in sestre. Naj se v letošnjih prazničnih dneh milo nebo tako dobrohotno skloni nad vso našo zemljo in še dodatno nad vso našo deželo, nad vse naše ljudstvo, verne in manj verne, nad vsa naša mesta in naša podeželja, nad naše družine in naša domača ognjišča. Naj nas objame in ogreje s svojo bližino in napoji in pritegne s svojimi skrivnostmi, da se bomo vsi bolj zagledali v presežno in se bolj odpirali svetim navdihom in drug drugemu, kakor pravi naša svetovno znana božična ljudska pesem: ‘Glej, zvezdice Božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo …’

Bratje in sestre. Iskreno voščim vsem vernim: blagoslovljeno in milosti polno Gospodovo rojstvo vsem družinam in domačim ognjiščem. Pozdravljam vse iskalce in iz družbe odrinjene. Vse oslabele in bolne, vse osamelce in brezdomce. Iskreno voščim tudi vsem bratom pravoslavnim in bratom evangeličanom; pozdravljam vse, ki imamo očaka Abrahama za skupnega očeta: naše starejše brate jude in naše mlajše brate muslimane. Naj nas navdihuje naša skupna pisana Božja beseda in naj nas blagoslavlja naša učlovečena Božja Beseda! Mir Gospodov naj bo vedno z vami vsemi!

 

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof