Spoštovani gospod apostolski nuncij, njegova ekscelenca msgr. Jean-Marie Speich, spoštovani gospodje nad/škofje domačini in gostje, duhovniki in diakoni, redovniki in redovnice, bogoslovci, bratje in sestre v Gospodu!

Slavimo 30. obletnico ustanovitve Slovenske škofovske konference in se ob tej priložnosti seveda iskreno zahvaljujemo najprej svetemu očetu Janezu Pavlu II., ki je leta 1993 škofovsko konferenco ustanovil in nas nato tudi dvakrat obiskal (1996 in 1999) ter nas leta 2001 prijazno sprejel na obisku ad limina apostolorum. Prav tako se ob tej priložnosti zahvaljujemo njegovima naslednikoma za naklonjenost, ki sta nam jo izkazovala: papežu Benediktu XVI., ki je leta 2006 ustanovil tri nove škofije in nas ad limina prijazno sprejel leta 2008, in papežu Frančišku, ki nas je ad limina prijazno sprejel leta 2018. Vsak član škofovske konference se papežu, ki ga je imenoval, zahvaljuje za imenovanje in zaupanje.

Prav tako se ob tej priložnosti zahvaljujemo sedanjemu predstavniku svetega očeta in apostolskemu nunciju msgr. Jeanu-Marieju Speichu, ki s tolikšno ljubeznijo in skrbjo spremlja vse naše krajevne Cerkve in nas očetovsko povezuje s svetim očetom in Svetim sedežem. Tudi o njem smemo reči, kakor je rečeno o Janezu Krstniku: »Bil je mož, ki ga je Bog poslal: ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Tudi danes ga prosimo, da našo zahvalo in našo predanost posreduje svetemu očetu.

Slovenska škofovska konferenca (SŠK) je zbor škofov Katoliške cerkve, ki imajo svoj sedež v Republiki Sloveniji. SŠK deluje v duhu dokumentov svete Cerkve in cerkvenih zborov, po predpisih Zakonika cerkvenega prava in navodilih Apostolskega sedeža. Navznoter skrbi za ustrezno povezovanje krajevnih škofov in za ustrezno izvajanje trojnega poslanstva Cerkve: oznanjevanja, bogoslužja in dobrodelnosti. Navzven pa skrbi za ustrezne stike s sosednjimi škofovskimi konferencami in Svetim sedežem ter za ustrezne odnose z državo in civilnimi oblastmi.

Svojo iskreno hvaležnost izražamo tudi vsem živim in pokojnim predsednikom SŠK: msgr. dr. Alojziju Šuštarju, msgr. dr. Francu Rodetu, msgr. dr. Francu Krambergerju, msgr. Alojzu Uranu, msgr. dr. Antonu Stresu, msgr. Andreju Glavanu, msgr. Stanislavu Zoretu ter sedanjemu predsedniku SŠK msgr. dr. Andreju Sajetu. Vsi so bili zvesti v svoji službi in polni apostolske gorečnosti.

Trenutno šteje osem članov, šest ordinarijev in dva pomožna škofa, na njenem ozemlju pa prebiva tudi šest zaslužnih nad/škofov: Glavan in Kramberger, Lipovšek in Stres ter Turnšek in Hočevar (Beograd). Naša škofovska konferenca spada vsekakor med manjše in se tolaži z besedami preroka Amosa, ki je prosil Gospoda, naj odstopi od grožnje, s katero je zagrozil ljudstvu: »Gospod Bog, prosim, odnehaj! Kako bo Jakob obstal? Je že tako majhen!« In Gospod je v resnici odstopil od grožnje, s katero je zagrozil ljudstvu (Am 7,2-3). Naj Gospod velikodušno uslišuje tudi našo prošnjo in nam vedno znova prizanaša!

Naša škofovska konferenca slavi 30. obletnico obstoja in spada med mlajše, zato ji prav lepo pristajajo besede preroka Jeremija, ki je Gospodu potožil, da je še mlad, pa mu je Gospod odvrnil: »Nikar ne govori: Sem še mlad! Ampak pojdi, kamor te pošljem! Govori, kar koli ti ukažem!« (Jer 1,6). Naj tudi naša škofovska konferenca vedno gre, kamor jo Gospod pošilja, in naj govori, kar ji Gospod ukazuje.

Tako kot naša škofovska konferenca je bil pri tridesetih letih tudi naš Gospod, ko je nastopil (Lk 3,23). Seveda je bil on takrat na vrhuncu svojih moči, leta ustanove pa minevajo počasneje kakor človekova leta, zato tudi naša škofovska konferenca pri tridesetih letih v marsikaterem pogledu ni povsem odrasla, ampak še vedno išče svojo pravo podobo in svoj pravi značaj. Naj se pri tem prizadevanju vedno vrača nazaj k prvotni Cerkvi, ad limina apostolorum.

Kakor prerok Izaija izhaja tudi naša škofovska konferenca iz ljudstva omadeževanih ustnic ter živi in deluje sredi ljudstva omadeževanih ustnic (Iz 6,5). Naj zato Gospod še naprej pošilja svojega angela, ki naj s kleščami jemlje z oltarja žareče oglje gorečnosti in očiščenja ter naj izbrisuje vse naše prekrške in naše opustitve. In naj škofovska konferenca nato vedno pogumno stopi naprej in se daje Gospodu na razpolago: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8). Njeno vlogo znotraj Cerkve v Sloveniji najlepše označimo z znanimi besedami papeža Frančiška: »Pastir naj hodi pred čredo in ji kaže pot, naj hodi za čredo in pobira utrujene, naj hodi sredi črede in jo vabi k spreobrnjenju!«

Ozemlje naše škofovske konferenca je v stiku z madžarskim narodom in leži na stičišču treh velikih družin evropskih narodov: slovanskih proti jugovzhodu, romanskih proti jugozahodu ter germanskih narodov proti severu. Posledično je do neke mere tudi na stičišču petih velikih verstev: katoličanov in pravoslavnih ter evangeličanov, judov in muslimanov glede na deželo njihovega izvora ali na njihovo sedanje središče. Njena lega na tem dvojnem stičišču je nedvomno odločilno vplivala tako na velikost njenega ozemlja kakor tudi na vernost njenih prebivalcev. Skozi zgodovino so namreč močnejši sosedje z vseh treh strani premikali svoje meje čez njeno ozemlje, tako da je bila dežela vedno pod vplivom ali pa je kar pripadala zdaj prvemu, zdaj drugemu, zdaj tretjemu. Prav zaradi te izmenične pretočnosti dežela skozi zgodovino tako dolgo ni uspela ustvariti svoje lastne, dovolj obsežne in dovolj močne enote, ki bi se uspela postaviti ob bok svojim sosedom. Velik korak v tej smeri je bila seveda njena osamosvojitev leta 1990.

Pestro menjavanje sožitja zdaj z vzhodom, zdaj z zahodom, zdaj s severom je seveda vplivalo tudi na vzgojo in na vernost naroda, ki je poseljeval to ozemlje. Dogajalo se nam je to, kar piše o pismouku modri Sirah: »Potuje po deželah tujih narodov in preiskuje, kaj je dobro in kaj je hudo med ljudmi« (Sir 39,4). V marsikaterem pogledu pa nam niti ni bilo treba hoditi k sosednjim narodom, ker so oni prihajali k nam ter bogatili naše gospodarstvo in našo kulturo.

S pogledom proti jugovzhodu leži ozemlje naše škofovske konference na severozahodnem robu polotoka Balkana. Zgodovina slednjega pa je še veliko bolj razgibana in burna kakor naša zgodovina. Zato je naša škofovska konferenca sprejela sklep, da 17. in 18. junija 2023 v Kopru pripravi srečanje predstavnikov vseh verstev, ki prebivajo na Balkanu (okrog 50 milijonov prebivalcev) in na nasproti stoječem polotoku Anatoliji (okrog 60 milijonov prebivalcev), z naslovom Forum za dialog in mir na Balkanu. Vse ljudi dobre volje vabimo, da na različne načine podprete uresničitev tega plemenitega predloga za boljše medsebojno poznavanje in razumevanje verstev na Balkanu.

Papež Janez Pavel II. je na svojem prvem obisku leta 1996 Slovenijo imenoval »dežela v srcu Evrope«. Zaradi svoje majhnosti Slovenija seveda nikoli ne bo mogla biti ledja ali pleča ali noga Evrope. Ostaja nam torej, da izberemo nekaj manjšega, pri čemer so nam seveda najbolj pri roki nekatera čutila našega telesa. V svetih spisih so večkrat skupaj omenjena zlasti tri čutila: oko in uho in srce (petnajstkrat). Modri Sirah na primer opisuje stvarjenje človeka in pravi: »Razsodnost jima je dal in jezik in oči, ušesa in srce za razmišljanje!« (Sir 17,6). Smemo si torej prizadevati, da bi bili oko Evrope, zdravo oko Evrope: »Če je tvoje oko zdravo, bo vse tvoje telo svetlo« (Mt 6,22). Smemo se truditi, da bi bili uho Evrope: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Mr 4,9). »Kdor ima ušesa, naj posluša, kaj govori Duh Cerkvam!« (Raz 2,7). In končno si smemo želeti, da bi naša dežela ne bila samo ozemlje v srcu Evrope, ampak da bi vedno bolj postajala tudi samo srce Evrope, čisto srce Evrope: »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali!« (Mt 5,8). »Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem srcu!«

Obrnimo se torej z velikim zaupanjem h Gospodu za darove Svetega Duha: »Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje! Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!« In naj se tudi nam zgodi, kakor se je zgodilo apostolom v prvotni Cerkvi: »In ko so odmolili, se je potresel kraj, kjer so bili zbrani, in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in so srčno oznanjali Božjo besedo« (Apd 4,31). Amen.

 

Msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof