Koprska škofija s sveto mašo vstopila v obhajanje 50-letnice ponovne obuditve
V soboto, 17. oktobra 2026, ob 11. uri, so se duhovniki in verniki koprske škofije zbrali v koprski stolnici ob svojem pastirju, škofu dr. Petru Štumpfu ter upokojenem škofu dr. Juriju Bizjaku, da bi z evharistično daritvijo izrazili hvaležnost Bogu za dar koprske škofije in tako postali bolj eno v Kristusu.
V nadaljevanju v celoti objavljamo pridigo škofa msgr. dr. Petra Štumpfa:
Dragi škof Jurij, generalni vikar Slavko, škofova vikarja Ervin in Gabriel, dragi dekani, duhovniki, diakona, redovnice in redovniki, bogoslovci, mašni strežniki, dragi verni laiki. Vse vas hvaležno pozdravljam v Kristusu.
Danes smo v stolnici zbrani iz vse Primorske. Slovenci, Italijani, Hrvati in drugi ob istem oltarju začenjamo jubilej naše škofije. Vsakdo prinaša svoj jezik, izročilo in življenjsko pot; Kristus nas sprejema in povezu
je v eno občestvo. V tem duhu razumemo jubilejno geslo »Eno v Kristusu«.
S hvaležnostjo se oziramo na pot naših prednikov. Na Primorskem sta vera in slovenstvo globoko povezana. Ko so domačo besedo izganjali iz javnosti, je živela v molitvi, verouku, pridigi in pesmi. Družine so predajale vero in jezik, pevci ohranjali pesem, vrli bralci prinašali knjige v domove. Duhovniki in verniki so za zvestobo svojemu narodu nosili posledice. Prav iz te izkušnje raste naša dolžnost, da spoštujemo jezik in dostojanstvo tudi drugih narodov.
Po spremembah državnih meja po drugi svetovni vojni so naši kraji izgubili škofijska središča v Gorci, Reki in Trstu. Let
a 1965 so bili ponovno povezani v apostolsko administraturo pod škofom Janezom Jenkom. Sedemnajstega oktobra 1977 je bila koprska škofija obnovljena in povečana. Zahvaljujemo se škofom Janezu Jenku, Metodu Pirihu in Juriju Bizjaku ter vsem duhovnikom, redovnikom, redovnicam in laikom, ki ste s svojim služenjem ohranjali in negovali njeno življenje.
Današnji evangelij nam pomaga razumeti življenje ljudi, katerih delo danes s hvaležnostjo omenjamo. Jezus govori o pšeničnem zrnu, ki pade v zemljo in umre ter obrodi obilo sadu. Jezus najprej govori o sebi: iz njegove daritve prihaja življenje Cerkve. Kdor mu služi, hodi za njim in je tam, kjer je on (prim. Jn 12,24–26).
V tej bližini so naši predniki našli moč za vztrajanje. Mnoge sadove njihovega dela uživamo danes, čeprav oni sami niso mogli videti vsega, kar bo iz njihove setve zraslo.
Takšna setev je bila skrb duhovnikov, ki so že pred obnovitvijo škofije pripravljali veroučne priročnike in duhovne tedne za srečanje mladih s Kristusom.
Takšna setev je bilo tudi življenje vipavskega Malega semenišča, ki je v povojnih razmerah vzgajalo fante, ki so čutili klic v duhovništvo – tudi še mnoge od vas, dragi bratje duhovniki. Mnogi dobrotniki so ga – in ga še podpirate z delom, darovi in molitvijo.
V Škofijski gimnaziji Vipava in Dijaškem domu ta skrb za mlade živi naprej: da bi pridobivali znanje, zoreli v veri in odkrivali svojo poklicanost.
Sadovi evangeljske setve se kažejo tudi tam, kjer beseda doseže ljudi na njihovem domu in kjer pomoč olajša njihovo stisko. Na ozemlju naše škofije je začela izhajati Družina, ki je danes prerasla v veliko založniško hišo. Ognjišče z revijo, radiem in založbo povezuje oznanjevanje z dobrodelnostjo; sodelavci škofijske, območnih, dekanijskih in župnijskih Karitas pa dajejo pomoči človeški obraz. Za vsem tem so ljudje, ki darujejo svoje sposobnosti, čas in srce. Hvala vam, ker vaša vera postaja bližina mnogim.
Dragi duhovniki, vaše služenje se nadaljuje v oznanjevanju Božje besede, obhajanju zakramentov in spremljanju ljudi v veselju in preizkušnjah. Skupaj z verniki ohranjate življenje vere, ki smo ga prejeli od prednikov.
Pri evharistiji se kot zbor duhovnikov s škofom zbirate ob Kristusu, da bi iz njegove bližine črpali moč za svoje poslanstvo.
Danes goduje sveti Ignacij Antiohijski. Na poti v mučeništvo je sebe razumel kot Božje zrno, iz katerega bo nastal Kristusov kruh. Njegova želja je bila ostati povezan s Kristusom, ki je zanj umrl in vstal. Zvestoba Kristusu mu je bila tako dragocena, da mu je niti grožnja smrti ni mogla odvzeti.
Ob začetku našega jubileja je njegova izpoved še posebej pomenljiva. Cerkev živi iz Kristusove daritve in iz zvestobe ljudi, ki se mu izročajo.
Primorska ima mučence in pričevalce, zveste veri in ljudstvu. Spominjamo se tudi trpljenja drugih ljudi, družin in narodov. Pri oltarju jih izročamo Kristusu, ki nam je s svojo krvjo in vstajenjem od mrtvih odprl pot v Očetovo hišo. V zvestobi naših pričevalcev prepoznavamo moč ljubezni, ki je nasilje ni moglo uničiti.
Apostol Pavel govori Filipljanom kot ljubljenim bratom in sestram, svojemu veselju in svoji kroni. Tako lahko danes gledamo tudi na našo škofijo: kot na ljudi, ki jih je Kristus zbral in jih ima rad. Pavel nas vabi, naj stojimo trdno v Gospodu (prim. Flp 3,17–21; 4,1).
Ta trdnost nas je skozi zgodovino ohranjala. Njena opora je obljuba, da je naša domovina v nebesih in da pričakujemo Odrešenika, ki bo preobrazil naše umrljivo telo.
Tudi življenja naših rajnih so vključena v upanje, ki ga danes obhajamo pri oltarju.
Vera nas zato odpira drug drugemu. Ko se pri bogoslužju sliši materni jezik, v njem isti Kristus nagovarja svoje ljudstvo. Tako se razodeva katoliškost Cerkve, ki različne narode združuje v isto občestvo.
Ta odprtost rodi tudi pripravljenost za srečanje in sodelovanje, kakršno sta spodbudila dva koprska Foruma za mir med ljudmi različnih verskih izročil. Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi, pretekla izkušnja vojn na naši zemlji pa daje prizadevanju za mir posebno težo.
Središče naše edinosti je evharistija. To izraža tudi jubilejno znamenje: krog nas spominja na hostijo in na občestvo, zbrano v Kristusu; hribi in riba v njem povezujejo našo pokrajino in morje. Kristus se nam daje in nas povezuje v svoje telo.
Zato smo pripravili za vsako župnijo svečo in hlebček kruha. Sveča naj jutri po naših župnijskih cerkvah zagori kot znamenje naše zazrtosti v Jezusa Kristusa. Hlebček kruha pa razdelite ljudem jutri po glavni župnijski sveti maši kot znamenje edinosti med nami v Kristusu.
Ob hvaležnosti za prehojeno pot se oziramo tudi v prihodnost. Želimo, da bi se tudi prihodnji rodovi zbirali ob Gospodovi mizi in poslušali njegovo besedo. Vendar nas skrbi vztrajno upadanje rojstev, manj prejemnikov zakramentov in duhovnih poklicev. Duhovniki se starajo, nekateri so tudi bolni. Od mnogih smo se že poslovili. Njihovo zvestobo ohranjamo v hvaležnem spominu in molitvi. Hkrati pa bodimo pozorni na mlade, ki jih Gospod tudi danes kliče v duhovništvo in redovništvo. Molimo in jih spremljajmo, da odgovorijo svobodno in velikodušno.
To skrb prinašamo pred milostnega Boga, ki pozna naše župnije, družine in vsakega posameznika. V prihodnjih letih se bodo morali duhovniki in župnije tesneje povezovati. Potrebovali bomo potrpežljivost in pripravljenost, da odpremo srce tudi ljudem iz sosednjega kraja.
Naše odločitve naj vodi želja, da bo vsak lahko slišal Božjo besedo, prejemal zakramente in našel nekoga, ki mu bo prisluhnil. Posebej blizu želimo ostati bolnim, starejšim, osamljenim in ljudem v oddaljenih krajih.
Dragi verni laiki, po krstu smo vsi vključeni v Kristusovo življenje in poklicani, da drug drugemu pomagamo na poti za njim. Prihodnost naših župnij potrebuje vašo vero in vaše delovanje: pri vzgoji otrok, spremljanju mladih in zakoncev, obiskovanju bolnih, petju, bogoslužju in skupni molitvi. Duhovniki in škof vas želimo za to služenje pripraviti, vam zaupati in vam ostati blizu. Tako bomo skupaj pokazali, da ljubimo Kristusa in Cerkev in bo rastlo in se utrjevalo naše občestvo.
Poiščimo tudi tiste, ki so se oddaljili od župnijskega občestva, in odprimo vrata iskalcem Boga. Vsak obisk, pogovor in dejanje usmiljenja je lahko začetek novega zaupanja. Kristus odpira vrata tam, kjer ljubezen vztrajno trka.
Ob jubileju se priporočamo svetemu Hieronimu, glavnemu zavetniku naše škofije, ki nas s svojo ljubeznijo do Svetega pisma vodi k poslušanju in razumevanju Božje besede.
Sveti Nazarij, zavetnik Kopra in njegov prvi škof, pa nas povezuje z začetki vere v tem mestu. Sveti Mohor in sveti Fortunat pa naj nas spodbujata k oznanjevanju evangelija in k služenju bližnjemu.
Svojo zahvalo in prošnjo polagamo tudi pred Blaženo Devico Marijo. Sveta Gora je opora družinam in trpečemu narodu, Marija v Logu spremlja Vipavsko dolino, Strunjan zbira romarje različnih jezikov. Naša stolnica Marijinega vnebovzetja in druga njena svetišča v škofiji ohranjajo molitev rodov.
Z Marijo se zahvaljujemo za vero, narodnost, obnovljeno škofijo in vse, ki v njej živite, molite in služite. Njeni priprošnji izročamo prihodnost vseh ljudi na svoji zemlji.
Naj geslo tega leta postane naše življenje: eno v Kristusu.
Amen.
Fotografije: Arhiv Škofije Koper