Sveti Hieronim – zavetnik koprske škofije

Ob praznovanju svetega Hieronima, zavetnika koprske škofije, koprski škof ordinarij spodbuja vernike. V nadaljevanju objavljamo celotno pridigo škofa msgr. dr. Petra Štumpfa med sveto mašo v stolnici, 30. 9. 2026. 

Obhajamo praznik svetnika, ki je vzljubil modrost. To je sveti Hieronim, zavetnik koprske škofije.

Ob današnjem prazniku se veselimo tudi novega slovenskega prevoda Govorov v čast sv. Hieronimu Petra Pavla Vergerija Starejšega, enega najvidnejših humanistov, povezanih s Koprom. Vergerij v svojih govorih Hieronima povezuje z našimi kraji in ga predstavlja kot zgled učenosti, svetosti in predanosti Božji besedi. V tej knjigi se srečujeta krščanska in humanistična dediščina našega prostora. Njena vrednost pa bo še večja, če nas bo spodbudila, da bomo tudi sami segali po Svetem pismu ter njegovo besedo premišljevali in živeli. Prav v tem nam je Hieronim zgled: znanje naj nas vodi k Bogu in oblikuje naše življenje.

V nenehnem iskanju Boga je bil nemirni romar duha in vere. Zato je veliko prepotoval. Njegov značaj mu na tem romanju ni bil vedno v pomoč. Njegova prepirljivost v zavzemanju za resnico z učenimi in modrimi možmi mu je nakopala tudi marsikatero neprijetnost. Umaknil se je v Betlehem, kjer je živel v bližini kraja Kristusovega rojstva. To ga je držalo pri tleh. Njegov težki značaj ga je silil k askezi in puščavništvu. Hieronim je vedel, da brez odpovedovanja sebi ne bo mogel storiti ničesar za Boga.

Brez odpovedovanja sebi lahko tudi resnica, do katere smo se dokopali, postane diktatorska, saj ni sposobna tiste brezpogojne ljubezni, ki jo je Kristus vedno zastonjsko daroval ljudem.

Boga ljubimo zato, ker je on nas že prej ljubil, še preden nas je upodobil v materinem telesu. Resnice o Bogu tako ali tako ne moremo v polnosti spoznati, ker smo samo ljudje. Bog pa je večen, neskončen in moder. Lahko pa Boga zelo močno ljubimo, tudi če o njem ne moremo spoznati vse resnice.

Modrost uravnava odnos med ljubeznijo in resnico. To je eden od sedmerih darov Svetega Duha. Zanjo prosimo tudi pri sveti birmi. Modrost je velika krepost. Modrost je dragocenejša od zlata in srebra.

Sveti Hieronim jo je iskal v puščavi, molitvi, odpovedovanju sebi ter v branju in premišljevanju Božje besede. V tem svetem iskanju je doživel enotnost modrosti. Modrosti namreč ne moremo deliti na to, kar pripada temu svetu, in na to, kar pripada nebesom. Modrost je samo ena. Doma je v nebesih in doma je tudi na zemlji. Imajo jo tisti, ki so domačini nebes in so hkrati domačini tudi zemlje. Modrost je doma pri Bogu. Od tam prihaja med nas kakor angel, ki nam sporoča vse, kar je potrebno, da bi lahko ostali v ljubeči zavezi z Bogom.

Božja modrost, ki jo moremo spoznati, je zapisana v Svetem pismu.

Kdor je prijatelj Svetega pisma, je prijatelj z Bogom in zato tudi prijatelj modrosti. Sveti Hieronim je bil glede tega še bolj nazoren, ko pravi: »Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna Kristusa.« Modrost lahko pride do svojega učinka samo, če je vidna v delih. Zato tudi o Kristusu ne moremo govoriti mimo del, ki pričujejo o naši veri. Sveti Hieronim se je zavezal, da bo Božjo besedo, ki jo je v svojih spisih komentiral, tudi konkretno živel. In to ga je napravilo za svetnika.

V Cerkvi in zunaj nje imamo veliko učenjakov za Sveto pismo in nekateri so celo večji strokovnjaki, kot je bil sveti Hieronim. Vendar pa niso svetniki. So namreč samo strokovnjaki, ki Božje besede konkretno ne živijo. Imajo znanje o Svetem pismu, nimajo pa modrosti, ki prihaja iz Svetega pisma.

Na to nevarnost svojega učenca Timoteja opozarja tudi apostol Pavel. Timotej, mladi škof, je Sveto pismo očitno poznal že od otroštva. To pomeni, da je imel doma dobro versko vzgojo. Očitno je imel dobre in preverjene učitelje. Pot do modrosti mu je bila na široko odprta.

Da bi Pavel Timoteja obvaroval pred zgolj tehničnim poznavanjem Svetega pisma, ga spodbuja, naj ga uporablja za poučevanje, svarjenje, poboljševanje in vzgojo v pravičnosti. Samo tako bo lahko popoln in pripravljen za vsako dobro delo. Timotej se je držal tega Pavlovega navodila in zato je tudi on v modrosti dospel do svetosti (prim. 2 Tim 3,14–17).

Prve korenine slovenskega naroda so doma v bogoslužnih knjigah in v Svetem pismu. Jezik, ki ima svoje začetke v Svetem pismu in bogoslužnih knjigah, je svet jezik, saj ima vse značilnosti in sposobnosti za spoznavanje Boga, za govorjenje in pisanje o njem, za prošnjo in zahvaljevanje.

Danes je Sveto pismo dostopno skoraj vsem narodom. Na voljo je tudi v različnih aplikacijah na internetu in na »pametnih« telefonih. Vendar pa je jezik Svetega pisma danes močno oddaljen od ljudi.

Mnogi namreč tega jezika več ne poznajo in jim je povsem tuj.

To je za Cerkev velik alarm. Tudi besede Svetega pisma namreč nujno potrebujejo domačnost s tistimi, ki jih hočejo poslušati. Visokoleteče besede gredo mimo ušes in srca. Vračajo se nazaj h govorcem, ne da bi poslušalcem prinesle Kristusovo življenje.

Govorimo lahko samo o tistem, ki živi v našem srcu in je doma v našem umu. Če Kristusa tukaj ni, še tako dobro študiranje in poznavanje Svetega pisma ne vodita nikamor.

Ko sem za časa Titove Jugoslavije služil vojaški rok v Zagrebu, pred davnimi štiriinštiridesetimi leti, sem poznal majorja, ki je odlično poznal Sveto pismo, vendar ni veroval v Boga. Božjo besedo je zadržal samo v svojem razumu, ni pa ji odprl vrat svojega srca. Ni bil domačin z Božjo besedo.

Jezus nas danes v evangeliju pouči, da pred Bogom ni mogoče nobeno potvarjanje in nobeno sprenevedanje. Njegovi angeli bodo ob koncu sveta pogledali v velikansko mrežo Božjega kraljestva. Tam bodo ločili dobre od hudobnih, kakor to delajo ribiči, ko presortirajo slabe od kakovostnih rib. Ljudje smo pred Bogom to, kar smo v srcu in v dejanjih. Iskrenost pred Bogom je pogoj za naše duševno in duhovno zdravje (prim. Mt 13,47–52).

Živimo v zelo nemirnem času. Razdraženosti je zelo veliko. Hitro se ujezimo, pa ne vemo, zakaj. Težko pridemo do svojega notranjega miru. Veliko se ukvarjamo s svojimi problemi in mislimo, da moramo vse narediti in rešiti sami. Bolj ko se zapletamo v temačne misli, slabše je vse skupaj.

Na kakšnem mestu imam doma Sveto pismo? Ali je na dosegu moje roke ali pa so mi bliže televizor, časopisi, revije in mobitel? Ali berem Sveto pismo vsak dan? Ali vem, da je Sveto pismo spremenilo življenje mnogim ljudem?

Sveti Frančišek Asiški pravi, da so prijetno dišeče besede našega Gospoda kakor med, ki življenje dela okusno. Vzbujajo Božjo sladkost, hranijo dušo, odvračajo strah in premagujejo osamljenost.

Cigareti, vžigalnik in knjižica evangelijev v torbici ali žepu so stvari, ki se med seboj ne skregajo. Danes imamo tudi aplikacijo Biblija.net na mobitelu, kjer je dostopno celotno Sveto pismo.

Papež Frančišek nas je vabil, naj se v poplavi kričanja medijev, ki v nas nenehno mečejo vse sorte nasilja, raje privijemo k blagosti Božje besede, ki rešuje, ki je krotka, ki ne povzroča hrupa, ampak vstopa v srce. Pri tem pa z žalostjo ugotavlja, da mnogi kristjani še niso prebrali nobenega evangelija.

Če se znajdem med takšnimi, lahko že danes zvečer začnem brati katerega od evangelijev in nato počasi, vsak dan, nadaljujem vrstico za vrstico.

Tudi sveti Hieronim je svoje sledilce spodbujal k takšnemu vsakodnevnemu branju. Pri tem pravi, da kdor tako bere Božjo besedo in jo tudi premišljuje, sčasoma postane Kristusova knjižnica.

Ali sem res Kristusova knjižnica ali pa samo polica, na katerem leži zaprašeno Sveto pismo? Na to vprašanje si lahko odgovori vsak sam.

Dobro pa je, da smo pripravljeni na tisti dan, ko se bo zgodilo odbiranje iz mreže Božjega kraljestva, ko bodo ločene dobre ribe od slabih. Sveto pismo mi lahko pomaga, da postanem Božji človek, pripravljen za vsako dobro delo.

Iz tega bomo potem lahko prinesli v nebesa vse sorte zakladov, stare in nove, ki jih sproti, vsakodnevno odkrivamo v Božji besedi.

»Sveti Hieronim, od Svetega Duha vzemi plamen gorečnosti in v nas vžgi ogenj ljubezni do Svetega pisma, da bomo vredni Božje modrosti in nekoč s teboj blagodejne večnosti pri Bogu.« Amen.