V soboto, 24. oktobra 2026, je bila na Sveti Gori maša za domovino ob obletnici odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije. Sveto mašo je vodil koprski škof msgr. dr. Peter Štumpf, ki je zbrane takole nagovoril:
Dragi bratje duhovniki in frančiškani, spoštovane veteranke in veterani vojne za Slovenijo, dragi svojci padlih, predstavniki Slovenske vojske, policije in domoljubnih organizacij, spoštovani gostje in praporščaki, dragi bratje in sestre!
Kdor ima vrt, ve, da se ob drevesu, ki ne rodi, prej ali slej postavi vprašanje: ali ga je še vredno ohraniti? Gospodar v današnjem evangeliju je odločen: smokva že tri leta ne rodi, zato naj jo posekajo. Vinogradnik pa prosi: »Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim.« (Lk 13,8)
Vinogradnik vidi isto nerodovitno drevo kakor gospodar, vendar je pripravljen zanj nekaj storiti. Prosi za čas in prevzame delo, da bi drevo obrodilo sad. V njem lahko prepoznamo Kristusa, ki za nas posreduje pri Očetu in se nam približa, da bi nas prenovil. S svojo besedo nas kliče k spreobrnjenju, s svojo milostjo pa nas krepi, da bi mogli zaživeti drugače.
Takšna je Božja potrpežljivost z nami. Bog nam daje čas, da bi spremenili življenje. Njegova dobrota je dar in hkrati klic k odgovornosti. Kaj raste iz tega, kar nam je bilo zaupano? Kakšne sadove prinaša naša svoboda?
Danes smo priromali na Sveto Goro, da se Bogu zahvalimo za samostojno Slovenijo in mir, v katerem živimo. S hvaležnostjo se spominjamo vseh, ki ste v odločilnih trenutkih stopili v bran domovini.
Drage veteranke in veterani, leta 1991 nihče ni mogel zagotoviti, kako se bo končala pot v samostojnost. Treba je bilo sprejeti odgovornost, prestati negotovost in tvegati tudi življenje. Hvala vam, ker ste branili pravico slovenskega naroda do lastne države. Vaše dejanje ostaja del temeljev naše svobode.
S posebno spoštljivostjo se spominjamo padlih. Njihovim svojcem izrekamo globoko sočutje. Za državo je vojna zgodovinski dogodek; za družino, ki je izgubila očeta, sina, moža ali brata, pa je tudi trajna osebna rana. Molimo za pokojne in za vse, ki še danes nosijo telesne in duševne posledice vojne.
Ob tej zahvali nas evangelij postavlja pred vprašanje: kaj smo naredili s svobodo, za katero so bili ljudje pripravljeni toliko žrtvovati?
Domovina živi v ljudeh, jeziku, kulturi, zgodovinskem spominu in pripravljenosti, da skrbimo drug za drugega.
Domoljubje se kaže na slovesnostih, a svojo vsakdanjo moč dobi pri našem delu, vzgoji otrok, ravnanju z javnim denarjem in spoštovanju ljudi, s katerimi se ne strinjamo. Tu zorijo sadovi naše pripadnosti domovini.
Prav zato nas boli, kadar nas ob spominjanju na svobodo razdvajajo spori o preteklosti, poimenovanjih in simbolih. Tudi razprave ob letošnji proslavi v Kopru nas postavljajo pred nalogo, da ohranimo jasen zgodovinski spomin in spoštovanje med ljudmi.
Leta 1991 se je Slovenija osamosvojila od Socialistične federativne republike Jugoslavije. Svojo demokratično odločitev smo morali ubraniti pred oboroženim posegom JLA. Odhod zadnjega vojaka te armade, ki se ga spominjamo ob dnevu suverenosti, je pomenil, da je Slovenija tudi dejansko prevzela nadzor nad vsem svojim ozemljem. Z odločitvijo za lastno državo nismo zavrnili narodov, s katerimi smo prej živeli skupaj.
Letošnja proslava uporablja izraz »osvoboditev Slovenije«. Če z njim označujemo osvoboditev od vojaške grožnje in navzočnosti armade, ki je napadla našo državo, je njegov pomen razumljiv. Za celotno dogajanje, v katerem smo uresničili pravico do lastne države, pa ostaja natančen izraz »osamosvojitev Slovenije«. Ob hvaležnem spominu naj bo jasno, kaj praznujemo in komu se zahvaljujemo.
Pri tem pripada osrednje mesto simbolom samostojne Slovenije in vsem, ki so prispevali k njenemu nastanku in obrambi. Razumljivo je, da simboli JLA pri ljudeh, ki so se morali braniti pred njenim orožjem, vzbujajo bolečino. To bolečino smo dolžni spoštovati. Obenem pa spoštovanje narodnoosvobodilnega boja samo po sebi ne pomeni zavračanja slovenske samostojnosti.
O prepričanju posameznika sodimo po njegovih besedah in dejanjih.
Apostol Pavel nas danes vabi, naj v ljubezni rastemo v Kristusu (prim. Ef 4,15). Resnica nas zavezuje, da krivico poimenujemo; ljubezen pa, da ob tem nikogar ne ponižamo. Tudi tisti, s katerim se ne strinjamo, ostaja naš bližnji. Povejmo svoje prepričanje in poslušajmo drugega, pripravljeni priznati njegove zasluge in svoje zmote.
Pri tem evangelij usmerja pogled tudi v našo lastno notranjost. Jezus govori o ljudeh, ki so umrli nasilne smrti ali v nesreči. Odločno zavrne domnevo, da so bili večji grešniki od drugih. Poslušalce pa opozori: »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.« (Lk 13,3.5)
Jezus nas ob krhkosti življenja kliče k lastnemu spreobrnjenju. Čas zanj je danes. Ali moje besede razjasnjujejo resnico ali poglabljajo prezir? Ali znam priznati krivico tudi tedaj, ko priznanje obremeni mene ali ljudi, ki so mi blizu?
Takšno poštenost potrebujemo tudi kot narod. Med naše neizpolnjene dolžnosti sodi dostojen pokop žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Ubiti v prikritih grobiščih ne smejo ostati brez imena in groba. Njihovi svojci imajo pravico do resnice in kraja, kjer lahko molijo in žalujejo.
Odgovornost za dejanja presojamo na podlagi dokazov, dostojanstvo mrtvih in pravica do pokopa pa pripadata vsakomur. Pokop ne bi smel čakati na politično soglasje o celotni preteklosti. Tu sprava zahteva konkretno dejanje.
Vinogradnik iz evangelija se skloni k zemlji in dela. Tudi mi smo poklicani, da dobro, ki ga prepoznamo, storimo.
Apostol Pavel pravi: »Vsakomur izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru.« (Ef 4,7) Govori o darovih, s katerimi gradimo Cerkev, Kristusovo telo. Vsak ima v njej svoje mesto in je poklican, da služi drugim.
Po podobni logiki daru in odgovornosti smo poklicani delovati tudi v življenju naše države. Oblast naj služi skupnemu dobremu, zakon naj velja za vse, vsak izmed nas pa naj s poštenim delom, skrbjo za šibkejše in vzgojo mladih prispeva k sadovom svobode.
Drage veteranke in veterani, dobro veste, kako dragocen je mir in kako resna je dolžnost zaščititi tistega, ki je ogrožen. V odločilnih dneh ste sprejeli odgovornost, ki je niste mogli preložiti na druge. Tudi danes mir potrebuje našo zavzetost in pogumna dejanja.
Jezus pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.« (Mt 5,9)
Delo za mir včasih pomeni odločno ustaviti nasilje, drugič priznati lastno krivdo, tretjič pa odpreti pogovor, ki se mu že dolgo izogibamo. Pravi mir raste tam, kjer krivice razrešujemo ob spoštovanju človekovega dostojanstva.
Apostol Pavel nas spodbuja: »Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.« (Rim 12,21) Zlo nas lahko premaga tudi tako, da v nas naseli sovraštvo in željo po maščevanju.
Zato moramo krivico ustaviti in obenem varovati svoje srce. Pravičnost zahteva odločnost, krščanska ljubezen pa nas zavezuje, da tudi v nasprotniku prepoznamo bližnjega.
To moč iščemo pri Kristusu. Sam je pretrpel krivico in nasilno smrt. Na križu je ostal zvest Očetu in ljubezni do nas vseh. Z vstajenjem je odprl prihodnost tudi tam, kjer je bilo človeško gledano vse končano.
Zato danes pred Boga prinašamo tudi tisto, česar sami ne moremo popraviti: izgubljena življenja, neizrečene besede, bolečino družin in rane, ki ostajajo. Kristus nam govori: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« (Jn 11,25)
V tem upanju mu izročamo padle, njihove svojce in vse, ki nosijo rane vojne. Prosimo za večni mir pokojnih ter za tolažbo in moč živih.
Bratje in sestre, zaupani so nam bili domovina, svoboda in leta miru. Ob drevesu naše skupnosti Gospod tudi danes išče sadove: poštenost pri delu, pravičnost do živega in mrtvega, pomoč bližnjemu v stiski ter mlade, ki bodo poznali svojo zgodovino in z zaupanjem prevzemali odgovornost za prihodnost.
Božja potrpežljivost nam daje pogum, da začnemo pri sebi. Vsak lahko stori nekaj dobrega. Vsak lahko izreče besedo, ki zdravi, prizna resnico, ki osvobaja, in opravi dolžnost, ki že predolgo čaka.
Bog nam daje čas. Dobro, ki ga lahko storimo danes, naj ne ostane naloga nekega drugega rodu.
Svetogorska Mati Božja, spremljaj slovenski narod. Bodi blizu svojcem padlih in vsem, ki čakajo na resnico o svojih najdražjih. Izprosi nam pogum za pravičnost, modrost za varovanje svobode in srce, pripravljeno delati za mir.
Naj naša domovina obrodi sadove, vredne darov in žrtev, iz katerih je zrasla. Amen.
Fotografija: Arhiv Družine
